Vabilo za starše – Maj

Ustvarjale bomo prostor, kjer se bomo počutili sprejete, razumljene in podprte v svoji poti, k boljšemu življenju in bolj kompetentni vzgoji otrok.
Udeleženci bodo lahko spregovorili o svojih dilemah povezanih s starševstvom, partnerstvom in vzgojo otrok.

Svojo prisotnost potrdite na e-naslov:
Za dodatne informacije vam je na voljo Gabrijela Kukovec Pribac na mobilni številki 041 247 183.

Prijazno vabljeni.

V sodobnem starševstvu se pogosto znajdemo pred izzivom: kako uskladiti različne vloge očeta in mame ter hkrati zagotoviti otroku stabilno in spodbudno okolje za rast. Ko se partnerja znajdeta v konfliktu, je pomembno ozavestiti, da se oba znajdeta v poziciji nemoči kljub temu, da se morda zunanjemu opazovalcu njuna konfliktna dinamika zdi zelo agresivna. Navsezadnje to tudi je, saj si vsak od dveh v konfliktu želi biti predvsem slišan in upoštevan od drugega, kar pa je mogoče le, če se konfliktna spirala, ki oba vodi v le še večjo odtujenost, spremeni svoj tok in se dva zavedata svojega početja, se v sporu ustavita in vprašata »Kako je prišlo do tega, da se kregava in čemu sploh se?« To pomeni, da se dva osredotočita na svoj odrasli Jaz, ter z njim povezanim položajem odgovornosti za ustvarjanje bodisi harmonične, ali konfliktne, odnosne interakcije. To obema omogoča, da lahko tudi v odnosu do svojih otrok nastopata kot odrasla starša, ki lahko svojim otrokom nudita varno okolje z jasnimi mejami, upoštevajoč starost njunih otrok.

Oče ima ključno vlogo pri uvajanju otroka v zunanji svet. Njegova prisotnost otroku omogoča, da razvije občutek varnosti in samozavesti pri soočanju z izzivi zunaj družinskega okolja. Očetje pogosto v igro vključujejo več fizične aktivnosti, kar spodbuja otrokovo raziskovanje in samostojnost. Pomembno je, da oče otroku postavlja meje na trden, a ljubeč način, kar mu pomaga pri razvoju samodiscipline in občutka za odgovornost.

»Lik očeta je za zdrav razvoj otroka ključen, ko gre za vprašanje lastne samopodobe, saj mnogi moški, ki med odraščanjem niso prejeli očetove ljubezni in potrditve, da so taki kot so v redu, v svojem odraslem življenju hrepenijo po dosežkih, ki bi jim zagotovili kanček pohvale za dosežene uspehe, kar pa običajno ne more nadomestiti očetove pohvale. Oče je za sina referenčna točka kakšen moški želi postati, za hči pa zgled kakšnega moškega bo nekoč želela kot partnerja ali pa tudi ne, če bo oče v njunem odnosu disfunkcionalen lik zaradi česa bo odrasla hči, kot ženska prevzela vlogo »matere reševalke« odraslega moška. Posledično bo vstopala v toksične odnose kjer se bo na pretege trudila spremeniti partnerja na bolje, ob tem pa običajno vedno doživljala neuspehe, saj drugega, brez njegove iskrene želje po, ni mogoče spremeniti.« Robert Klun

Mama otroku nudi čustveno toplino, razumevanje in varnost. Njena sposobnost empatije in čustvene podpore je ključna za razvoj otrokove čustvene inteligence. S svojo prisotnostjo in odzivnostjo mama pomaga otroku pri razumevanju lastnih čustev in pri razvoju sočutja do drugih.

»Zato je ključno, da mama ni le dobra mama, temveč da je dobro. Ženska kot mama se mora zavedati, da disfunkcionalen partnerski odnos, umik moža iz njega, pogosto vodi v razvoj pretirane navezanosti mame do sina, ali celo očitke in prelaganje krivde na dečka za mamine težave, kar posledično vodi v to, da se sin, ki si želi le mamine ljubezni in podpore postane »partner« lastni materi, kar pa bo imelo drastične posledice zanj in njegove bodoče partnerske odnose v odraslosti. Mama se mora zavedati, da mora svoje težave reševati drugje (psihoterapija, svetovanje, podporne skupine, …) in z drugo osebo (možem, partnerjem, očetom, …) in ne lastnim sinom, ki za njene življenjske odločitve v ničemer ni odgovoren.« Robert Klun

Za uspešno vzgojo otrok je pomembno, da oba starša delujeta kot enoten tim. To pomeni, da se podpirata, spoštujeta in skupaj rešujeta konflikte na odrasel način. Ko pride do nesoglasij, je ključno, da se partnerja ne umikata ali obtožujeta, temveč da skupaj iščeta rešitve in se učita iz izkušenj.

»To ni lahko, saj se v partnerstvu budijo individualne travmatične izkušnje, ki s časom povzročijo, da začetna zaljubljenost mine in pojavijo se trenutki, ko postane partnerski odnos bojišče na katerem pa ni zmagovalcev. Zato je ključno, da poizkušata starša njune konflikte reševati plodno, predvsem s poslušanjem drug drugega, s slišanjem tistega kar drugi govori in razumevanjem le tega na način kot je to želel povedati govorec. Da drug pri drugem preverita, ali sta prav slišala povedano, saj je domnevanje rak partnerskega odnosa. Ko domnevam izhajam iz sebe, brez informacije od drugega. Domnevanje pa običjano vodi v napačne zaključke in obtoževanje, kar disfunkcionalno vpliva na partnerski odnos. Odraslo je, če starša otrokom povesta, da se glede nečesa ne strinjata, ali da sta se sprla, a zelo pomembno je tudi, da jim dasta inforamcijo, da je to življenjsko, da se ljudje kdaj tudi ne strinjamo, a vseeno imamo radi, včasih pa lahko okoli nesoglasij najdemo tudi skupno pot in soglasje. Ko nastopi konflikt je potrebno vedeti, da je problem skupni izziv dveh in ne to, da sta v konfliktu.« Robert Klun
Tak pristop otroku daje zgled zdravega reševanja konfliktov in medsebojnega spoštovanja.

Otrok je žalosten Mama pristopi z razumevanjem in tolažbo, oče pa ga spodbuja, da izrazi svoja čustva in mu pomaga najti rešitve za težave.

Sin ne zna uporabljati pisoarja Oče mu s potrpežljivostjo pokaže, kako se to stori, in ga spodbuja pri učenju.

»Pomembno je, da se pri tem izogiba sramotenju, saj otrok zaradi svojega neznanja že sam po sebi doživlja stisko, ki jo lahko starš z napačno vzgojno intervencijo le še okrepi, ali pa, če je ta pravilna, da slednji prostor, da se izrazi in občutek, ki ga otrok čuti normalizira, ter mu omogoči prostor za varno učenje kjer so napake del tega procesa.« Robert Klun

Otrok se sooča z neuspehom Oba starša skupaj normalizirata občutke otroka, da vidita in slišita, da mu je težko zaradi neuspeha in da je njegovo počutje ob tem popolnoma normalno. V nadaljevanju pa lahko, upoštevajoč leta otroka, skupaj analizirata/analizirajo situacijo z otrokom, ga spodbujata in mu pomagata razviti strategije za prihodnje izzive.

Pomembno je, da se starši redno sprašujejo:
• Kako se počutim, ko sem v konfliktni situaciji z ….? (slabo, nemočno, neslišano, itd.)
• Ko sem v konfliktu, kaj rabim, da se bom počutil bolje? (Da bi me poslušal/a; Da bi lahko povedal/a to kar želim povedati, itd.)
• Kako se obnašam, ko se znajdem v konfliktu?
• Ali se v konfliktih obnašam kot odrasla oseba ali kot otrok?
• Kako moje vedenje/ravnanje vpliva na partnerja in otroke?
• Ali prevzemam odgovornost za svoje dejanja in čustva?

Samo z rednim samorefleksijo in prizadevanjem za osebno rast lahko starši zagotovijo zdravo in spodbudno okolje za razvoj svojih otrok.