»Podporna skupina za očete«
Pripravil: Robert Klun
Na prvem letošnjem srečanju podporne skupine za očete smo se namenoma ustavili pri temi, ki se v vsakdanjih pogovorih pogosto zdi samoumevna, v resnici pa ima daljnosežne posledice za otrokov razvoj: pri razliki med samospoštovanjem in samozavestjo. Pojma se v pogovornem jeziku pogosto uporabljata kot sopomenki, vendar to nista. Prav ta zmeda pa v odnosih z otroki pogosto vodi v krepitev napačne notranje komponente, kar lahko pusti sledove, ki se pokažejo šele čez leta.
Samospoštovanje – notranji steber človeka
Samospoštovanje je globoko notranje doživljanje sebe. Sestavljata ga znanje o sebi in odnos do tega, kar o sebi vemo. Lahko si ga predstavljamo kot notranji steber ali jedro osebnosti. Kadar je samospoštovanje dovolj razvito, se človek počuti dobro v svoji koži, ima občutek notranje vrednosti in temeljno zaupanje, da je vreden že zato, ker obstaja.
Pri nizkem samospoštovanju pa je slika drugačna: stalna negotovost, pretirana samokritičnost, občutki krivde, strah pred neuspehom ali življenjem samim. Navzven se to lahko kaže zelo različno – kot hvalisavost ali pretirana skromnost, malodušje ali domišljavost, v skrajnih primerih tudi kot nasilno vedenje, zloraba substanc ali celo telesne težave.
Samospoštovanje ni nekaj danega za vselej. Skozi življenje se spreminja, krepi ali krha, odvisno od izkušenj in odnosov. Napaja se predvsem iz dveh virov:
- iz občutka, da nas pomembni ljudje v našem življenju vidijo, slišijo in priznavajo takšne, kot smo,
- ter iz občutka, da imamo za druge vrednost že kot oseba, ne le zaradi dosežkov.
Otrok in starš – odnos, v katerem se gradi slika o sebi
Narava otroka je sodelovalna. Otrok se praviloma prilagaja staršem, saj je odnos z njimi ključen za njegov obstoj. Prav zato je zanimanje staršev za otrokovo notranje življenje – njegove misli, občutke, doživljanja – odločilno za to, kako dobro bo otrok spoznal samega sebe.
Še pomembnejša pa je sposobnost staršev, da otroka priznajo takšnega, kot je. Ne takšnega, kot bi si ga želeli, in ne takšnega, kot je »priden«, temveč takšnega, kot v resnici je. To dolgoročno določa, kako se bo otrok vedel do sebe.
Največ, kar lahko kot očetje naredimo za otrokovo samospoštovanje, je pravzaprav zelo preprosto, a zahteva notranjo zrelost:
- da so naši odzivi osebni in pristni,
- da otroku pokažemo, da z njim bogati naše življenje,
- da se zanimamo za njegovo izkušnjo, ne le za njegovo vedenje,
- in da v zahtevnih trenutkih poskušamo vstopiti v otrokovo resničnost, ne da bi ga takoj hoteli »popraviti« ali pokoriti.
Vzgoja in osebni razvoj nista enosmerna ulica. Sta dvosmeren, soodvisen proces, v katerem se učita in rasteta oba – otrok in starš.
Preprosti vsakdanji trenutki, ki veliko povedo
Ko otrok reče:
- »Oči, poglej me, kako se bom spustil po toboganu!«
- »Mama, poglej, kaj sem narisal.«
V teh trenutkih otrok ne išče ocene sposobnosti, temveč potrditev svojega obstoja. Išče pogled, stik, priznanje. Če v teh trenutkih krepimo le dosežek ali uspeh, lahko nehote zanemarimo tisto, kar otrok v resnici potrebuje – občutek, da je viden in vreden.
Podoben mehanizem lahko kasneje opazimo pri odraslih, denimo pri vrhunskem športniku, ki svojo samozavest gradi izključno na uspehih. Ko se kariera konča, se lahko znajde v globoki krizi identitete, saj se poruši edini steber, na katerega je opiral občutek lastne vrednosti.
Samozavest – vera v svoje sposobnosti
Samozavest se nanaša na nekaj drugega. Gre za vero v lastne sposobnosti, spretnosti in učinkovitost. Odgovarja na vprašanja: Kaj zmorem? V čem sem dober? Kaj lahko dosežem? Samozavest je vedno področna – lahko sem zelo samozavesten v službi, a negotov v odnosih, ali obratno.
Pri krepitvi samozavesti imajo pomembno vlogo:
- stvarna pohvala in konstruktivna kritika,
- podpora in spodbuda,
- vaja, ponavljanje, trening in izkušnje uspeha.
Pomembno pa je razumeti, da pomanjkanje samozavesti ne pomeni nujno nizkega samospoštovanja. Človek se lahko zaveda svoje vrednosti kot osebe, hkrati pa ve, da v nečem ni spreten ali potrebuje še učenje.
Kot očetje imamo pomembno vlogo pri tem, ali bo otrok svojo vrednost vezal nase kot osebo ali predvsem na to, kar doseže. Oboje je pomembno, vendar le v pravem razmerju. Samospoštovanje daje otroku notranjo stabilnost, samozavest pa orodja za delovanje v svetu.
Ko znamo razlikovati med obema, lahko svoje odzive usmerjamo bolj zavestno – in s tem otroku pomagamo graditi trdne temelje za življenje, ne le za uspeh.