Robert Klun ZAPISI SREČANJ Podporna skupina očetje

Pozdravljeni očetje,   

hvala za vašo včerajšnjo udeležbo na marčevski podporni skupini. Tokrat smo našo klepetavost združili s kreativnim ustvarjanjem (risanjem) in glasbo, ki  je naše razmišljanje in doživljanje popeljala na bolj emotivno raven.  

V življenju se najdemo v situacijah, ko vemo, da kjer smo za nas ni v redu, da smo, kjer smo, a sprejeti drugačno odločitev, kot je tista, ki jo sprejemamo iz dneva v dan, da copotamo na mestu in tako prepuščamo življenje na morju, z vetrom v jadrih, ni lahko, saj to običajno pomeni zaključiti več let trajajočo življenjsko zgodbo in v enem delu začeti na novo. Upanje je tisto, ki nas drži, da smo, kjer smo, saj nam daje pogum, da vztrajamo in upamo, da bo morda le prišlo do spremembe. Morda. A za spremembo v partnerstvu je nujno, da si jo želita oba. Da se oba zazreta vase in pri sebi razjasnita, ali si še želita biti skupaj, ter se vprašata kaj bo vsak od vanju za to naredil, ker en sam to ne more. Ni mogoče drugega prisiliti, da bo šel “na terapijo”, lahko pa izrazimo, da si mi to želimo. In kako dalje, če drugi to zavrne? Vedno ima vsak od nas moč odločanja o svojem življenju in o tem kako ga želi živeti. Žal, ali na srečo, so včasih odločitev, ki so običajno težke, tiste ki nas popeljejo dalje odvisne le od nas samih. Morda bomo za drugega izpadli sebični, a določena mera zdravega egoizma, skrbi zase je ključna. Kolikor imamo radi drugega v odnosu je dobro, če imamo sebe in svoje počutje še raje, saj konec koncev edina oseba s katero moramo sobivati doživljenjsko smo mi sami. Otroci odrastejo in gredo. Punce, partnerke, žene pridejo in gredo, kaka ostane z nami doživljenjsko, a verjamem, da je vsak od nas bil v več kot enem ljubezenskem odnosu. Vse te odnose pa smo živeli tudi sami s seboj. Jaz je torej edini, ki ga ne morem zamenjati. Lahko pa ga, glede na lastne potrebe in izkušnje, z leti spreminjam, da si bolj sledim, da živim življenje v sozvočju s sabo, svojimi potrebami in željami. 🙂 

“Jedrna tema zadnjega srečanja je bila NEMOČ. Kako se moški v današnjem svetu, v odnosu do državnih institucij (CSD), v odnosu z otroki in partnerkami/ženami, ter na delovnem mestu srečujemo z nemočjo. Svet od moškega pričakuje, da bo vselej močan in stoičen. To je razumljivo, saj smo moški, gledano hormonsko, bolj stabilni kot ženske in se od nas pričakuje, da bomo “glava družine”. A na drugi strani smo moški le ljudje z vsemi težavami, ki so človeku poznane. Posledično se v realnem življenju znajdemo v situaciji, ko četudi bi želeli nekaj narediti tega preprosto ne moremo. Pojavi se nemoč, sprožijo se neprijetni občutki in sicer nesposobnost, ter sram in jeza. Moški se “lahko” jezi, lahko je agresiven, nikakor ne more pa biti šibak in ne močan. Pa je temu res tako? Ne. Tudi moški smo lahko v stiski, ko se moramo srečati z nemočjo, žalostjo, šibkostjo, ter predvsem sramom.. Biti z nemočjo ni lahko, ker pomeni predvsem srečanje z žalostjo, žalovanjem, katerega del je tudi jeza kot odraz negacija situacije (“On/Ona je vsega kriv/a …), a jeza mora biti pravilno uporabljena, usmerjena, da bi lahko izplavali iz občutka nemoči. Jeza je le čustvo. Agresija pa oblika vedenja, ko je ta neprimerno uporabljena. Gre za strategijo za dosego določenega cilja na družbeno nesprejemljiv način, običajno usmerjen na šibkejšega, saj je jeza usmerjena na močnejšega za jeznega lahko tudi kontra produktivna. Močnejši (npr. starš, država, …) je vselej močnejši.   

Sprejeti nemoč pomeni uvideti, da morda pot po kateri želimo iti ni tista prava. Jezo, ki jo pričnemo zadrževati v sebi, ali stresati na šibkejše, ali zoper sebe, pa usmerimo v iskanje novih poti. Iskanje drugih alternativ pomeni realizacijo, da je cilj običajno mogoče doseči na več kot le en način. Le najti moramo tistega, ki nam gre v prid.  

Moški imamo pogosto ne/zavedne težava s sramom, ki se odraža v želji po ponosu, sprejetosti, ugledu. Z jezo, ker je “moško” se jeziti in biti agresiven, a obenem to pomeni prepoved, da ne moremo biti žalostni, nemočni in si kdaj preprosto vzeti čas za to, da se nehamo neprestano dokazovati in da smo le to kdor v resnici smo.”  

LP Robert  

Pozdravljeni očetje! 🙂 

Hvala vam za včerajšnjo udeležbo. Veseli me, da ste povečini uspešno zakorakali v novo leto za katerega običajno vsi upamo, da bo boljše kot je bilo minulo. Žal se življenje ne deli na leta in se dogodki, ki so se začeli lani nadaljujejo tudi letos. Nekateri bolj, drugi manj prijetni.  

Na skupini smo se dotaknili teme, ki morda na bežni pogled ni povezana z vlogo očeta v družini in družinsko dinamiko, a kot so ugotovili so vprašanja povezana z delom, službo, ki nas bogati, dobrimi odnosi med sodelavci, … še kako pomembna za naše vsakodnevno sobivanje tudi doma. Najti delo, ali službo, ki nas bo bogatila ni lahko. Pogosto se začetni idealizem dobrega sobivanja na delovnem mestu lahko čez nekaj mesecev izjalovi. Pomembno je, da človek uvidi, ali mu določeno delovno okolje ustreza, ali ne in če mu ne, je smiselno razmisliti o tem, ali se izplača vztrajati, koliko časa še, ali preprosto oditi novim izzivom naproti.  

V pogovoru je bilo izpostavljeno, da nekateri službe menjujete precej pogosto, drugi ste določenemu delodajalcu zvesti tudi več desetletij. Oboje ima svoje dobre in manj dobre lastnosti. Oseba, ki menja veliko del ima lahko veliko različnih izkušenj z deli, ki jih je opravljala, a morda v očeh novega delodajalca velja za nezanesljivo. Na drugi strani oseba, ki vrsto desetletij dela za enega delodajalca lahko deluje, da je lojalna delodajalcu, a morda nima širine izkušenj, saj četudi je morda karierno napredovala znotraj sistema, je delovala le v enem sistemu. A kot smo izpostavili mnogokrat za delodajalce niti niso toliko pomembne strokovne reference kot pa »kdo koga pozna«. S tem ni nič narobe dokler se za določeno delo izbere usposobljen kader. Ko se ne pa tako ravnanje delodajalcev ni koristno za njih same in ne za ljudi, ki imajo ustrezne reference. Žal se opisana dinamika pojavlja tako v zasebnem kot javnem sektorju.   

Izpostavili ste pomen postavljanja meja na delovnem mestu in pomen vrednostnega sistema, ki je naš notranji kompas do koder sem se še pripravljen prilagoditi in kje bom rekel »NE«. Seveda lahko »NE« pri delodajalcu izzove povračilne ukrepe, a na drugi strani tudi zakonodaja ščiti delavca, da zavrne izvajanje dela, ki bi pomenilo nezakonito ravnanje. »NE« pa je pomembne še za nekaj. Ohranjanje našega zdravja. Če smo kot zaposleni pregovorno »pridni« in naredimo vse se zgodi, da posledično dobimo več dela, ki ga v določeni točki ne zmoremo več opravljati. Posledica je izgorelost in s tem povezane zdravstvene težave (npr. rak).   

V kolikor le delam za nekoga se je dobro zavedati, da sem jaz tisti, ki svoje delo dajem delojemalcu (podjetju). Zavedati se moram, da so moj trud vložen v študij, grajenje kariere, različne vrste del, ki sem jih skozi leta opravljal, moj kapital, ki ga prodajam na trgu dela najboljšemu ponudniku. Seveda se je lažje prodajati, če imam v zaledju stabilno službo, četudi s slabimi odnosi, kot pa če te zaslombe nimam, ker konec koncev vsi delamo zato, da lahko preživimo. A tudi, ko take zaslombe ni sem vselej jaz kot ponudnik samega sebe tisti, ki se na koncu odločam, ali bom ponujeno delo sprejel, ali ne. Pri tem je dobro, če vem kako delo želim opravljati, za kakšno plačilo, preveriti moram odnose v novem kolektivu, ker vsak kolektiv, tako kot družine, ima svojo dinamiko in probleme, ter se zavedati, da k “delojemalcu” grem le delati in da delo, četudi predstavlja vsaj pol dneva našega življenja in nam omogoča preživetje, le ni vse življenje, ki ga živimo. Izpostavljeno je bilo, da so bili najlepši dnevi preživeti z družino, ko je bila oseba brez dela. Včasih se to da, če so finančni prihranki zagotovljeni. Včasih žal ne. A razmišljati o usklajevanju službenega in privatnega življenja pogosto ni na mestu, saj je privatno življenje dosti pomembnejše kot služba. Sploh, ko nam slednja načne zdravje (psihično in telesno) za katerega pa moramo poskrbeti sami. 

Naj bo to vse za tokratno srečanje.  

Robert Klun 

Pozdravljeni očetje,  

malo z zamudo, a da vas med dvema srečanjema vas osvežim s temo zadnjega srečanja. Na zadnjem srečanju ste sodelovali v malih skupinah kjer ste se dotaknili teme vezane na mesečni ciklus vaših žen in partnerk. Spoznanje ure je bilo, da moški kaj dosti ne vemo o delovanju ženskega telesa ter vpliva, ki ga ima delovanje hormonov nanje. 

Glavoboli, vročina, slabo počutje, bolečine, …. so simptomi, ki redno prizadenejo večino žensk. Izpostavili smo, da 72% žensk trpi zaradi  bolečin in krčev v spodnjem delu trebuha, 63% občuti razdraženost ali preobčutljivost in 53% občutek napihnjenosti. V prvi fazi menstrualnega ciklusa, menstruaciji, mnoge naše partnerke in žene občutijo krče in bolečine v spodnjem delu trebuha. Njihova aktivnost in produktivnost je nižja. V drugi fazi, folikularna faza, je tista, ko ima žensko telo več energije in več zmogljivosti, ter vzdržljivosti. V tretji fazi, ovulaciji, govorimo o plodnih dnevih. Žensko telo je fizično in hormonalno v najboljši formi. To je faza, ko bi naše drage lahko premikale gore. Njihova raven moči, motivacije in energije dosežejo najvišjo raven. V četrti, lutealni fazi imenovani tudi sekretorna faza, pa je obdobje, ko se mnoge ženske počutijo utrujene, manj motivirane in produktivne, kar je še posebej opazno v dnevih pred koncem cikla, ko se pojavijo predmenstrualni simptomi. Na sam potek cikla in njegov vpliv, ki ga ima na razpoloženje naših partnerk/žen le te nimajo vpliva. Z razumevanjem njihovega delovanja in počutja pa jim lahko pomagamo, da se z njim lažje srečujejo.  

Na drugi strani je moški hormonalni cikel bolj stabilen in se ne razprostira med 24 in 38 dni kot ženski cikel. Raven testosterona niha bistveno hitreje in se vsak dan dviguje in zmanjšuje. To pomeni: z nastopom pubertete moški doživijo hormonski tobogan čustev, ki jih enkrat na mesec doživijo tudi ženske. Pri moških pa se to vsak dan kaže v precej šibkejši obliki. Moški testoteron je običajno na višku zjutraj. Visoke ravni hormonov nam zjutraj dajejo običajno veliko energije, samozavesti in motivacije na začetku dneva. Po jutranjem dvigu pa njegova raven teko dneva prične padati. Opoldne je testoteron v ravnovesju. Takrat smo moški manj učinkoviti, smo pa bolj empatični. Zvečer je raven testoterona nižja in pozno zvečer pade na najnižjo raven razen, če se poveča z vadbo ali spolnim odnosom. Ker se zvečer pri moškem poveča raven hormona oksitocina smo takrat bolj dovzetni za fizično in čustveno bližino. 

Toliko na kratko. Vsekakor je dobro imeti na umu, da so naši partnerski odnosi v mnogočem odvisni od hormonskih ciklusov, ki vplivajo na nas, ko smo v odnosu s partnerkami, one z nami, ter seveda otroki. Če vemo kako hormoni delujejo lažje upravljamo s situacijami, ki lahko vodijo v nepotrebne spore in ti v slabo voljo. Upam, da boste sedaj bolj pozorni na njene in svoje hormonalne cikluse, ter tako prispevali k boljšim odnosom doma, saj je dober partnerski odnos tudi temelj stabilnosti in varnosti za otroke. 

Lep pozdrav,   

Robert Klun  

Pozdravljeni očetje! 🙂 

Kot obljubljeno sem pripravil povzetek našega prvega srečanja. Jedrna tema tokratnega srečanja je bila »Kaj pomeni biti moški?« s poudarkom na vlogi, ki jo imamo znotraj družine. Izpostavili ste, da so bile nekoč spolne vloge moškega in ženske, v primerjavi z današnjim časom, jasnejše kot so danes. Dejstvo je, da je družba živ socialni organizem in se od začetka človeštva spreminja. S tem pa se spreminjajo tudi spolne in druge vloge ljudi. To, kar je bilo mogoče nekoč »tradicionalno«, danes to ni več. Posledica tega je, da moramo kot moški na novo odkriti in oblikovati svojo vlogo kot moških. 

Pomembno vlogo pri tem ima pogovor (komunikacija). Prvi pogoj za uspešen pogovor je, da sta za pogovor oba. Če je ta želja ali potreba prisotna zgolj pri enem bo imeti dialog v dvoje bolj težko, ali celo nemogoče. Posledica take partnerske dinamike bo le, da bosta oba potopljena v svoj prav in ne bosta slišala kaj želi drugi povedati, ter ne bosta slišala njegovih potreb v odnosu. Prav tako pa z očitki na račun drugega preusmerjamo pozornost od sebe na drugega in ne vidimo, ali ne želimo videti svojega deleža, ki ga imamo pri ustvarjanju partnerske klime. Dejstvo je, da je dobra partnerska klima rezultat dela obeh. 

Izpostavili ste, da vam je pri otoplitvi odnosa s partnerko pomagala opustitev pričakovanj. Včasih to pomaga, a vsak od nas ima v partnerstvu določena pričakovanja, kaj od partnerskega odnosa želi in rabi. Opustiti pričakovanja lahko v skrajnosti pomeni, opustiti svoje želje in potrebe, se oddaljiti od sebe in posledično priti v notranji konflikt s samim seboj. To je skrajnost, ki na koncu vodi v nezadovoljstvo s samim seboj in izgubo sebe v partnerskem odnosu. Zato je pomembno vedeti, kakšne so moje potrebe in želje v partnerskem odnosu, ter jih podeliti s partnerko. Če bo tudi ona svoje potrebe in želje podelila z nami, bosta oba vedela kaj vsak od vaju rabi in želi od partnerskega odnosa. Vedela bosta, kakšna so vajina pričakovanja od skupnega odnosa. Tu bi izpostavil, da so pričakovanja nekaj, kar je prilagodljivega. Morda bodo pričakovanja, ki so nam manj pomembna in se jim bomo lahko brez težav odrekli. A bodo tudi taka, ki so za nas zelo pomembna in se jim ne bomo mogli, ali želeli, odreči. Težnja v partnerstvu je, da sta dva složna, a vselej to ni mogoče. Zato je bistvo partnerstva, bolj kot v tem, da stremimo k temu, da se v sem ujemamo, da nikoli ne pride do konflikta, v tem, da se naučimo obvladovati medsebojne razlike, ter da najdemo pot kako z njimi živeti čim bolj složno. Konec koncev so razlike nekaj kar odnos tudi plemeniti in ga bogati. Za ustvarjanje složnosti v partnerstvu sta odgovorna oba. 

V partnerskem odnosu je pomembno, da se dva pogovorita o pomembnih temah, ki se tičejo partnerstva (npr. kako bova imela urejene finance, kako bova opravljala hišna opravila, kdo bo ostal na bolniški odsotnosti, če bo otrok zbolel, kdo bo kuhal kosilo, kdo kaj pospravljal, kaj za koga pomeni čistoča v stanovanju, …), saj ko se o njih pogovorimo, drug z drugim podelimo svoja pričakovanja, želje in potrebe, ki jih imamo v odnosu z drugim. Včasih se zgodi, da se ta dinamika vzpostavi sama od sebe, a je to glede na moje izkušnje redkost. V večini primerov se moramo o tem pogovoriti kar pa običajno, če samo pričakujemo, ali celo zahtevamo, bolj malo pa slišimo in se prilagodimo, sila težko. 

Bistvo uspešne komunikacije ni v govorjenju temveč v poslušanju in slišanju tistega kar nam druga stran, partnerka govori, ter to kar slišimo, da razumemo tako, kot je ona to želela z nami podeliti. Žal se pogosto dogaja, da vse prevečkrat na podlagi pomanjkljivih informacij in lastnih prepričanj o nečem domnevamo, da je, četudi morda sploh ni tako, kot smo sami sebe prepričali, da je. Domnevati pomeni, nič vedeti. Domneva pomeni le, da vztrajam na svojem »prav« tudi, ko to nimam. Domnevo lahko razblinim le, če drugega vprašam, kaj je z nečim mislil, kako to, da je toliko na telefonu, ko je potrebno počistiti kuhinjo, ali otroke peljati na športno aktivnost? 

Tu je pomemben tudi način izražanja. Z besedami:« Za kaj posoda ni pospravljena?«, ko ona leži na kavču s telefonom v roki, s povišanim, nervoznim tonom glasu, prav gotovo ne bo rodila dialoga, to je dvosmernega pogovora, temveč bo rodila le odpor, ki se bo odražal v molku, kot pasivnemu izražanju jeze, ali v očitkih z druge strani, kar bo vodilo v besedni spopad. 

Ženske so človeška bitja kot smo moški in kot taka imajo pravico do odklopa, do počitka, do časa zase, še toliko bolj, ko so kot mame vpete le v odnos z otrokom in zaradi tega odnosa pogosto pozabijo nase. Z rojstvom otroka se dinamika partnerskega odnosa spremeni. Fokus matere se naravno usmeri na otroka in moški, ki je zrel in odgovoren bo to dojel, da to ne pomeni, da njej kot partner ni več pomemben, ali da ga ne ljubi, le da je sedaj tu otrok, ki je postal center njene pozornosti. Moški pa se mora zavedati, da je dolžan skrbeti za mati in otroka, ter s časom mati potegniti iz dijadnega odnosa z otrokom nazaj v njeno vlogo ženske. Kot ste na skupini lepo povedali je, da se mora tudi oče v nekem trenutku postaviti zase in materi dati jasno vedeti, da je tudi on oče otroka, ki bo svojo očetovsko vlogo opravil na svoj, včasih drugačen način, kot to počne mama, a zaradi tega se otrokom ne bo zgodilo nič slabega, saj bo za njih poskrbljeno. Umik očeta v tej fazi zanj, in tudi za družino, običajno pomeni veliko izgubo, saj bo sebe prikrajšal za očetovstvo, družino pa za očeta, ki ga družina potrebuje.  

Nosečnost je za žensko biološki in psihološki podvig, ki ga moški povečini žal ne razumemo. Po porodu žensko telo nikoli več ni enako kot je bilo pred njim. Prav tako se ženske srečujejo tako s telesnimi kot tudi psihološkimi spremembam 

Znake poporodne depresije in anksioznosti lahko vsaka ženska občuti malo drugače, pojavljajo se lahko različne kombinacije občutkov ali samo nekateri izmed njih. Dobra novica je, da slabo počutje posameznice ne traja večno in se ga da uspešno obvladovati. Boljše počutje bo prišlo počasi, a zanesljivo. Prvi korak, ki ga sveža mamica lahko naredi, je prepoznavanje težav. Že samo sprejetje nastale situacije lahko prinese olajšanje. Po porodu najmanj ena ali dve ženski od desetih postaneta depresivni in/ali tesnobni. Ocenjujemo, da v Sloveniji vsako leto zaradi hujše depresivnosti in/ali tesnobe trpi od 1.800 do 3.600 žensk po porodu. Pojavita se štiri do šest tednov po porodu, lahko tudi precej pozneje. Trajata lahko od treh do šest mesecev, včasih pa še veliko dlje. In v tem času je pomembna vloga moškega kot partnerja, da pomaga partnerki ne le materialno temveč predvsem psihično. Da ji je v oporo, da njenega »jamranja« ne jemlje kot »tečnobe«, temveč kot klic na pomoč. Pogosto ženska ne rabi, da ji »pametujemo«, kaj in kako naj ravna. Pogosto rabi le, da smo ob njej, da jo poslušamo in objamemo. Da ji damo podporo, da bo v se v redu, da na poti, ki se ji reče »materinstvo« ne bo ostala sama, ter da je tam še nekdo, katerega pot je prav tako pomembna in se ji reče »očetovstvo«. Obe poti pa se združujeta v pot »starševstva«, ki je za večino ljudi popolnoma nova izkušnja na katero običajno nismo pripravljeni in katere se lotimo na intuitiven način, običajno tak kot smo bili vzgojeni sami. Zato je, zato da bi lahko bili dobri starši, da bi imeli občutek, da obvladamo »starševsko sceno«, dobro da se najprej srečamo s sabo, s svojo senčno stranjo, da pozdravimo svoje otroške rane zato, da bi lahko bili kot okrevani odrasli v odnosu z otrokom in parterko. Pri iskanju rešitve ali ozdravitve pa je dobro če smo bolj kot na velike spremembe pozorni na majhne, saj se te običajno zgodijo prej kot velike, katere so običajno, dolgoročno, sestavljene iz veliko majhnih sprememb. Če smo pozorni na majhne spremembe bomo imeli občutek, da se nekaj izboljšuje, ko bomo čakali na veliko spremembo.  

Kaj pomeni biti moški v družini, je vloga, ki jo vsak od nas oblikuje dan za dnem, v odnosu s sabo, partnerko, otrokom in drugimi družinskimi člani. Ni enoznačnega odgovora na to, kaj pomeni biti moški v družini, je pa vsak odgovor, ki ga boste našli na tej poti pravi za čas, ko ga boste našli, saj se naša vloga v družini s časom spreminja. Otroci odraščajo in biti v odnosu s 5 letnikom ni enako kot 15 letnikom. Prvi rabi jasne meje znotraj katerih bo lahko varno raziskoval svet. Drugi rabi jasne meje, ki pa so tudi prepustne, da lahko gre v svet in se od tam vrne v varen in topel dom, ko to rabi. Zato, da bi lahko meje vzpostavili in jih v odnosih z otroki tudi vzdržali pa se je dobro vprašati, kako sem sam v življenju s postavljanjem meja v mojih odnosih. Ali lahko drugemu rečem »NE« in kako se ob tem počutim. Obvladovanje otrok se začne pri obvladovanju sebe. Obvladovanje sebe pa se prične s spoznavanjem sebe, svojih čustev, misli in občutkov. Še posebej tistih, ki se v nas budijo, ko smo v neposrednem odnosu z otrokom (še posebej tistim, ki nas ne posluša, ali se mu »fučka« za cel svet, ko ne ve prijeti v roke vrtalnika, ali ne želi več pomagati pri gradnji družinske hiše). Separacija je naraven proces, ki zajema več področij (psihološko, finančno, stanovanjsko, …) in ga običajno pripisujemo le otrokom. Ti se morajo vsekakor ločiti od staršev, a pomembno je tudi, da starši uvidijo, da njihovi otroci odraščajo, da iz otroka postajajo odrasle osebe, sposobne poskrbeti zase, in da je odnos »starš – mali otrok« drugačen od odnosa »starš – odrasli otrok«. Prej kot to dojamemo, lažje bomo skupaj pluli skozi življenje.  

Če sem kaj pozabil verjamem, da se boste na to spomnili sami. Od slišanega in prebranega pa vedno vzemite to, kar občutite, da je to, kar vam lahko koristi. Kar pa se vam zdi nesmiselno, pa lahko mirno preskočite in pozabite. 

LP  

Robert Klun