Program Skupno Ustvarjanje Pomoči – SUP

Izjava 1: “Vsaka težava potrebuje večplastno reševanje – učitelji, starši, ravnatelji, zunanji strokovnjaki. A v praksi nimam vedno orodij ali podpore, da bi to povezovanje steklo hitro. Potrebujemo sistem, ki omogoča takojšen odziv in jasno določene vloge vseh vključenih.”

Izjava 2: “V eni uri sem lahko svetovalka, administrator, pedagoginja, psihologinja in še birokratka. Za vsako situacijo je potrebna druga naracija, drugi pristop, in vmes se zgubi srčika mojega dela – otroci.”

Izjava 3: “Ves čas imam to breme poročil nad sabo. Kako oblikovati prave besede, se držati zahtev ministrstva, kako zapisati, kaj se dejansko dogaja v življenjski situaciji in to vse hkrati.”

Izjava 4: “Vsak dan znova si želim resnično prisluhniti otrokom, jim biti v oporo, a se znajdem v vrtincu administracije, sestankov in birokracije. Občutek imam, da ne dohajam vseh potreb, da nisem tam, kjer bi morala biti – ob otrocih.”

Izjava 5: “Od mene se pričakuje, da sem psihologinja, pedagoginja, socialna delavka, mediator, koordinator, birokratka – in vse to v enem dnevu. Včasih se sprašujem, ali sploh še opravljam svoje delo ali le gasim požare, ki jih sproti zaneti sistem.”

Izjava 6: “Vem, kako pomembno je moje delo. Vsak otrok, ki mi zaupa, vsaka solza, ki jo pomagamo osušiti, pomeni ogromno. A ko me vsakodnevni pritisk in pomanjkanje časa prisilita, da otroku rečem ‘počakaj’, me stisne pri srcu. To ni svetovanje, to je preživetje.”

Izjava 7: “Ko sem razpeta med kriznimi situacijami, administracijo in podporo učiteljem, se sprašujem, kako naj še najdem čas za globlje delo z otroki. Potrebujem sistemsko rešitev, ki bi mi omogočila, da se osredotočim na tisto, kar je zares pomembno.”

Izjava 8: “Ko se znajdem pred kompleksno težavo, ki presega moje strokovne zmožnosti, potrebujem jasne smernice, kam se obrniti. Potrebujem možnost, da pokličem strokovnjaka, ki mi bo pomagal TAKOJ – ne čez mesec dni, ko bo že prepozno.”

V tej kompleksni sliki šolskega sistema smo oblikovali program SUP (Skupno Ustvarjanje Pomoči) Svetovalnega centra Istre. SUP je primer dobre prakse, ki razume, kaj svetovalne delavke  potrebujejo in jim nudi tisto, kar jim največkrat manjka: razumevanje in podporo.

SUP kot primer dobre prakse

Od začetka izvajanja SUP-a se je število svetovalnih služb, ki iščejo pomoč, znatno povečalo. Več klicev mesečno priča o tem, da program resnično naslovi prave potrebe.

Cilji in aktivnosti

SUP je celovita intervencija, namenjena reševanju kompleksnih težav v šolah, bodisi na nivoju posameznikov bodisi razredov. Vključuje sodelovanje svetovalnih delavk, razredničark, učiteljev in ravnateljev.

Ključni cilji SUP programa

Podpora učencem – Pomoč otrokom pri vedenjskih, učnih in socialnih težavah.

Podpora učiteljem – Svetovanje in pomoč pri obvladovanju razreda, komunikaciji z učenci in starši.

Celostni pristop – Sodelovanje vseh članov šolske skupnosti pri reševanju težav.

Ključne dejavnosti SUP programa

• Poslušanje in raziskovanje težav; analiza situacije s pomočjo hospitacij, razgovorov in opazovanj.
• Oblikovanje rešitev; predlogi aktivnosti za izboljšanje razredne dinamike in individualne pomoči.
• Izobraževanje in podpora; pridobivanje novih veščin za boljše obvladovanje odnosov v razredu.
• Sodelovanje z različnimi deležniki; vključitev staršev in ravnateljev za trajnostne spremembe.

Dolgoročni učinki SUP programa

• Izboljšanje socialnega in učnega okolja v šolah.
• Večja podpora učencem in učiteljem.

SUP je dokaz, da lahko z ustrezno podporo svetovalne delavke ponovno dobijo možnost opravljati svoje poslanstvo. Šolski sistem potrebuje spremembe, in SUP kaže, kako jih lahko začnemo uresničevati že danes.

ZGODBA 1: POMOČ RAZREDU V KRIZI – PODPORA ŠOLAM IN STARŠEM PRI REŠEVANJU KONFLIKTOV

v Svetovalni center nas pokličejo iz osnovne šole, ko nujno potrebujejo pomoč pri delu z razredom, ki se je znašel v hudih težavah. Učitelji ga opisujejo kot kaotično stanje: učenci ne spoštujejo pravil, veliko je medsebojnih konfliktov, ki so njihova stalnica, odnos med učitelji in učenci je ves čas izjemno napet. Razredna klima je obremenjujoča za vse, kar je oviralo tako pouk kot splošno dobro počutje.

Prvi koraki: vključitev staršev in načrt ukrepov
Na prvem roditeljskem sestanku smo predstavili situacijo in možnosti za izboljšanje razmer. Pomembno je bilo, da se starši zavedajo, kako ključna je njihova vloga pri uvajanju sprememb. Večina staršev je razumela, da brez njihove podpore ne bo šlo, zato so se zavezali k bolj doslednemu pogovoru z otroki doma in sodelovanju s šolo.

Intervencija: delavnice za razred in individualni pristop
Na delavnici, zasnovani posebej za ta razred, se je hitro izkazalo, da je jedro težav predstavljala skupina sedmih fantov, ki so zavračali pravila in motili delo. Da bi preostalim učencem omogočili nemoteno sodelovanje, smo skupino fantov začasno ločili in jim namenili individualno pozornost. S pogovori smo želeli razumeti njihovo vedenje in ozadje, ki jih je privedlo do tovrstnega delovanja.

Pogovori so razkrili marsikaj: eden izmed fantov je na primer povedal, da doma nikoli ne dobi posledic za svoje vedenje, drugi so izražali nezaupanje v šolski sistem, eden pa se je povsem zaprl vase. Njihovo vedenje je odražalo globlje težave, kot so pomanjkanje občutka odgovornosti in potreba po pozornosti ter pripadnosti. Skupinska dinamika jim je dajala občutek moči in anonimnosti, kar je krepilo uporniško vedenje.

Sistemski pristop: dolgoročni načrt in sodelovanje
Skupaj z učitelji in starši smo oblikovali načrt za izboljšanje razredne klime. Postavili smo jasna pravila, ki so jih učitelji in starši uveljavljali enotno, ter načrtovali dodatne delavnice za učence, kjer so se učili prepoznavati in obvladovati čustva. Posebno pozornost smo namenili fantom, pri katerih smo z vključitvijo v športne in kreativne dejavnosti želeli preusmeriti njihovo energijo v pozitivne aktivnosti.

Ta zgodba poudarja, kako pomembna je podpora Svetovalnega centra. Z vključitvijo zunanjih strokovnjakov šola ni ostala sama v reševanju težav, starši so dobili priložnost za boljše sodelovanje, učenci pa so začeli prepoznavati in spreminjati svoje vedenje. Naš cilj ni le umiritev trenutnih težav, temveč dolgoročno izboljšanje odnosov in ustvarjanje spodbudnega okolja za vse.

ZGODBA 2: INDIVIDUALNI PRISTOP PRI RAZUMEVANJU IN REŠEVANJU TEŽAV

Še ena od zgodb, ki prikazuje, kako Svetovalni center zapolnjuje vrzel med šolami, družinami in specialističnimi službami, izvira iz dela z učencem, ki je doživljal čustvene stiske, vendar ni znal ali mogel izraziti svojih občutkov.

Učitelji so opazili, da je učenec postal izjemno tih in umaknjen. Pogosto je kazal znake tesnobe, težko se je osredotočil na pouk, na preprosta vprašanja pa je odgovarjal s skomiganjem ramen. Čeprav so se učitelji trudili vzpostaviti stik, je učenec ostajal zaprt in čustveno oddaljen.

Pogovor in razumevanje: gradnja zaupanja
Na povabilo šole smo se v Svetovalnem centru srečali z učencem in njegovimi starši. Prvi pogovori so bili zahtevni – učenec je bil negotov, na vprašanja ni odgovarjal ali pa je odgovore oblikoval izjemno površno. Toda postopoma, v varnem in neobsojajočem okolju, se je začel odpirati. Razkril je, da je doma pogosto priča prepirom med starši, kar ga navdaja z občutkom nemoči in krivde. Dodal je, da v šoli pogosto ne razume snovi, vendar se ne upa prositi za pomoč, ker ga je sram.

Podpora šoli in družini
Po pogovoru z učiteljem smo uvedli prilagoditve v razredu, ki so učenemu omogočile boljšo podporo pri učenju. Učitelj je na primer uvedel sistem anonimnih vprašanj, kar je zmanjšalo pritisk na učenca, da bi se moral javno izpostaviti. Hkrati smo s starši oblikovali strategijo za izboljšanje družinske dinamike, vključno s predlogi za bolj mirno komunikacijo doma in vključitev v družinske aktivnosti, kjer bi lahko krepili medsebojne vezi.

Dolgoročna podpora in spremljanje
Z rednimi srečanji smo spremljali učenčevo napredovanje. Postopoma je postal bolj samozavesten in se začel aktivneje vključevati v šolske dejavnosti. Njegov uspeh ni bil le akademski – pridobil je tudi večji občutek varnosti in pripadnosti.