Med ocenami in odnosi: Starši lahko otrokom resnično pomagajo

Otrok namreč ne potrebuje rešitelja, ampak oporo. Prva pomembna točka je razumevanje, da otrok v obdobju stiske ne potrebuje starša, ki bo “rešil” vse njegove obveznosti, temveč starša, ki bo znal ostati ob njem. To pomeni, da ga ne obsojamo, ne delamo zaključkov na podlagi posameznih ocen in ne reagiramo panično. Ko otrok začuti, da starš v njegovem stresu ostaja miren, sprejemajoč in zanesljiv, to zanj predstavlja močno oporo. 

Razvojna psihologija poudarja pomen samostojnosti in občutka kompetentnosti. Otrok se uči prevzemati odgovornost za svoje obveznosti le, če ima ob sebi odraslega, ki mu omogoči prostor za učenje – tudi skozi napake. To pomeni, da namesto da rešujemo naloge ali urejamo urnike zanj, otroka raje sprašujemo: 

Kako se boš tega lotil? 
Koliko časa misliš, da potrebuješ?  
Kako si lahko pomagaš?  
Kaj potrebuješ od mene? 

Struktura nam služi kot varnostna ograja in ne nadzor. Ena ključnih nalog starša je, da pomaga otroku ustvariti strukturo – ne zato, da bi ga nadziral, temveč da bi mu omogočil občutek nadzora nad lastnimi obveznostmi. Otroku lahko pomagamo, da realno oceni, koliko snovi mora predelati, koliko časa ima na voljo, kaj so prioritete, in kako si bo delo razporedil. Jasna struktura zmanjšuje kaos in paniko, povečuje občutek varnosti in samoučinkovitosti.  

Ali so pričakovanja od otroka ali od starša?  Zelo pogosto namreč pride do stiske zaradi neskladja med pričakovanji staršev in realnimi zmožnostmi ali interesi otroka. Starši si seveda želimo, da bi bil otrok uspešen, a vprašati se moramo:  

– Ali so moja pričakovanja prilagojena otroku, ali temeljijo na mojih lastnih željah ali strahovih? 
– Koliko časa otroštva (otroka) sem kot starš pripravljen “žrtvovati”, da otrok doseže moje (starševe) cilje? 
– In najpomembneje – ali je res vredno, da vsaka ocena ogroža odnos med mano in mojim otrokom?  

Odnos med staršem in otrokom je dolgoročen in ključen za otrokovo psihološko zdravje. Če otrok doživi, da je njegova vrednost pogojena z uspehom, lahko to vodi v občutke krivde, anksioznosti, upada samopodobe in celo izgorelosti. Ocena je le številka. Odnos pa temelji za celo življenje. 

Kako lahko starši konkretno pomagajo – brez da prevzamejo vlogo učiteljev 

• Umirite otroka, ne delite njegove panike – vi ste njegov sidrišče. 

• Ne krivite in ne primerjajte – otrok se že tako počuti ogrožen. 

• Ustvarite strukturirano okolje: tišina, prostor za učenje, redni obroki, dovolj spanja. 

• Pomagajte mu razmišljati korak za korakom: kaj je nujno, kaj manj, koliko časa potrebuje. 

• Spodbujajte samostojnost: naj sam pove, kje potrebuje pomoč in kaj lahko naredi sam. 

• Pogovorite se o pričakovanjih – vaših in njegovih. Poiščite ravnovesje. 

• Bodite ob njem – tudi ko gre slabo. Ne pogojite bližine z oceno.  

Tudi učitelji imajo pomembno vlogo, kot pomembni drugi. Učitelji lahko veliko prispevajo s svojo razumevajočo držo. Pomagajo lahko z dodatnimi razlagami, prilagajanjem zahtev, s tem, da pohvalijo trud, ne le rezultat. Šole naj ostanejo prostor, kjer ima vsak otrok možnost uspeti – vsak na svoj način in v svojem tempu.  

In ko motivacija upade in ocene padejo? Včasih pride do trenutkov, ko je motivacije zmanjkalo, ocene so slabše, otrok pa se začne umikati vase. Pomembno je, da starši ne reagirajo z jezo ali razočaranjem, ampak z vprašanjem: 
Kaj se dogaja?  

Kako se počutiš?  

Kako ti lahko pomagam, da greš korak naprej?  

Največja napaka je, da obupamo nad otrokom, še preden smo ga resnično slišali.  

Kdaj poiskati strokovno pomoč? 

Če otrok dalj časa kaže znake stiske – težave s spanjem, anksioznost, pogosti izbruhi, umik vase, nezmožnost koncentracije – je prav, da poiščemo pomoč. Lahko se obrnemo na šolsko svetovalno službo, psihologa ali terapevta. Pomoč je izraz skrbi in odgovornosti, ne šibkosti. 

Ob koncu šolskega leta je pomembno, da ohranimo ravnovesje. Otroci potrebujejo pozitivno vzpodbudo, ne dvigovanja lestvice. Potrebujejo občutek, da jih vidimo in sprejemamo – tudi takrat, ko jim ne gre. Uspeh je dolgoročen proces, ki se gradi predvsem na temeljih: samozavest, občutek varnosti in zaupanje v lastne zmožnosti. In vse to začne doma – v odnosu, ki ga ne sme ogroziti nobena ocena.  

Če imate občutek, da je vaš otrok preobremenjen, vi pa ne veste več, kako bi mu pomagali, nas lahko kontaktirate. V svetovalnem centru smo tukaj za vas – z razumevanjem, strokovnostjo in željo, da skupaj ustvarimo okolje, v katerem bodo otroci rasli zdravi, samozavestni in vedo, da niso sami