Ko otroka postane strah: kako mu pomagamo najti varnost v sebi?

Ko otroka postane strah: kako mu pomagamo najti varnost v sebi?

Strah je naraven in pomemben del našega življenja. Naša naloga ni, da otroka obvarujemo pred vsemi neprijetnimi občutki, temveč da mu pomagamo razumeti, kaj se dogaja v njem, in ga naučimo, kako se lahko ob njih počuti varneje.

Predstavljajmo si štiriletno deklico, ki se ob močnem vetru prestraši in si želi čim prej poiskati zavetje doma. Za odraslega je morda to zgolj vremenska sprememba, za otroka pa lahko pomeni nekaj nepredvidljivega in ogrožajočega. Njeno doživljanje je resnično, strah pa je lahko zelo intenziven.

Kako se odzvati? Kako otroku pomagati, da strahu ne bo preplavljen, temveč ga bo postopoma znal prepoznati, razumeti in ob njem poiskati občutek varnosti?

Strah ni sovražnik, temveč pomembno sporočilo

Strah je eno osnovnih čustev, ki ima pomembno zaščitno vlogo. Opozarja nas na morebitno nevarnost in pripravi naše telo na odziv. Ko nas je strah, srce bije hitreje, dihanje se lahko spremeni, mišice se napnejo, roke se lahko tresejo ali postanejo (mrzlo) potne. Oči se lahko široko odprejo, pozornost pa se usmeri na to, kar zaznavamo kot nevarno.

Vse to so običajni odzivi telesa, ki se pripravlja na zaščito. Z našimi besedami lahko otroku pomagamo razumeti, kaj se v njegovem telesu dogaja – npr. »Vidim, da te je močno prestrašil veter. Srce ti mogoče bije hitreje in želiš si na varno. Tukaj sem s teboj.«

Ko odrasli otrokov strah prepoznamo, ga sprejmemo in poimenujemo, mu pomagamo razvijati sposobnost prepoznavanja lastnih čustev. Pri mlajših otrocih to počnemo predvsem mi, odrasli. Sčasoma se bo otrok naučil, da lahko tudi sam reče: »Strah me je.«

Najprej začutimo, nato umirimo

Ko otrok doživlja strah, otroku najprej omogočimo, da se ob naši prisotnosti počuti dovolj varno, da lahko svoje doživljanje sploh zazna in  prepozna.

Ko je otrok pripravljen, ga lahko nežno povabimo k opazovanju telesa: »Kaj misliš, kaj se zdaj dogaja v tvojem telesu? Ti srce bije hitreje? Čutiš kaj v trebuščku?« Ni nujno, da otrok odgovori. Že to, da skupaj opazujemo občutke brez obsojanja, je dragocena izkušnja.

Nato lahko naredimo naslednji korak. Ko strah prepoznamo in mu damo prostor, lahko uporabimo preprosto tehniko prizemljitve, ki pomaga preusmeriti pozornost v sedanji trenutek.

Igra 5–4–3–2–1: pet čutil za več občutka varnosti

Tehnika 5–4–3–2–1 temelji na vključevanju naših petih čutil: vida, otipa, sluha, vonja in okusa. Z njihovo pomočjo pozornost usmerimo na okolico in na to, kar zaznavamo tukaj in zdaj. Tako lahko otroku pomagamo, da se postopoma umiri, lažje usmeri pozornost in se znova poveže s trenutkom, v katerem je. Najbolje je, da tehniko predstavimo kot igro, ne kot nalogo, ki jo mora otrok opraviti pravilno. Lahko jo izvajamo skupaj, pri čemer odrasli začnemo prvi.

1. Pet stvari, ki jih vidim – VID

»Poglejva okoli sebe. Jaz vidim drevo, gugalnico, tobogan, majhen kamenček in rumeno jesensko listje. Kaj pa ti vidiš?«

Otroka spodbudimo, da se ozre po okolici in poimenuje pet stvari. Ni pomembno, kako hitro jih najde, temveč da svojo pozornost usmeri v to, kar je pred njim.

2. Štiri stvari, ki jih lahko začutim z dotikom – OTIP

»Kaj vse lahko začutiva pod prsti?«

Otrok lahko otipa list, kamenček, klop ali tkanino svojih oblačil. Povabimo ga, naj opazi, ali je površina gladka, hrapava, mehka, trda, hladna ali topla. Pri tem izbiramo predmete, ki so varni za dotikanje.

3. Tri stvari, ki jih slišim – SLUH

»Zdaj pa za trenutek prisluhniva. Kaj vse lahko slišiva?«

Morda zaslišimo avtomobil, ptičje petje ali glasove otrok na igrišču. Poskusimo poiskati tudi tišje zvoke, ki jih običajno spregledamo. Ni treba, da je okolica tiha – raziskujemo lahko tudi med vsakdanjim vrvežem. 

4. Dve stvari, ki ju lahko povonjam – VONJ

»Ali lahko zavohava kaj zanimivega?«

Morda zaznamo vonj trave, cvetlice, zemlje po dežju ali hrane, ki se pripravlja v bližini. Če vonja ne zaznamo, nič hudega. Poskusimo znova ali preprosto nadaljujmo igro.

5. Ena stvar, ki jo lahko zaznam z okusom – OKUS

»Kakšen okus imaš zdaj v ustih?«

Otrok lahko opazi okus po vodi, sadju ali zadnjem obroku. Pozornost lahko usmeri tudi na občutek v ustih, ne da bi moral karkoli pojesti. Če okusa ne zazna, lahko ta korak mirno preskočimo.

Cilj ni življenje brez strahu, temveč več zaupanja vase

Pomembno je, da tehnike ne uporabljamo zato, da bi otroku sporočili, naj strah čim prej izgine. Strah ima svoje mesto in nam lahko pomaga prepoznati nevarnost.

Ko pa smo na varnem, lahko z igro in čutili otroku pomagamo, da se njegova pozornost postopoma razširi tudi na druge stvari v okolici. S tem mu omogočimo, da se lažje umiri in se znova poveže s tem, kar se dogaja tukaj in zdaj.

Otrok se ob nas uči, da so tudi neprijetna čustva dovoljena, da jih lahko prepoznamo in da nam pri njihovem doživljanju ni treba ostati samim. Ko mu pomagamo sprejeti strah, ga razumeti in poiskati načine za umirjanje, mu ne podarjamo le trenutne tolažbe. Pomagamo mu graditi temelje čustvene pismenosti, samoregulacije in zaupanja vase – spretnosti, ki mu bodo koristile tudi takrat, ko bo odrasel.