Besede staršev – seme, ki oblikuje otrokovo samopodobo

Starši otrokom vsak dan posredujemo na stotine sporočil – z dejanji, tonom glasu in še posebej z besedami. Pogosto so to kratke, vsakdanje fraze, ki jih izrečemo mimogrede: »Boš padu«, »Pazi, da se ne poliješ«, »Ne znaš še.« A prav ta drobna opozorila in komentarji se v otrokovem notranjem svetu zasidrajo kot resnice o njem samem.

Otrok si jih razlaga skozi prizmo: Ali sem sposoben? Ali mi starši zaupajo? Imam vpliv na to, kar se dogaja z menoj? Odgovori, ki si jih oblikuje, pa gradijo njegovo samopodobo in občutek kompetentnosti.

Ko starš reče: »Boš padu«, otrok dobi občutek, da mama ali oče vedo prihodnost in da je neuspeh že vnaprej določen. Če nato res pade, si misli: »Mama je imela prav, jaz sem neroden.« Namesto da bi se učil iz izkušnje (npr. »Nisem gledal pod noge«), prevzame prepričanje, da neuspeh pripada njemu kot osebi, ne kot dejanju.

To dolgoročno lahko vodi v stavke, kot so:

»Jaz sem vedno neroden.«

»Jaz tega ne znam.«

»Drugi vedo bolje od mene.«

Z majhnimi spremembami lahko besede staršev postanejo opora, ne ovira. Namesto da napovedujemo neuspeh, otroka usmerimo v proces, ga spodbujamo k samorefleksiji in mu ponudimo konkretno strategijo. 

Primeri:

Namesto: »Boš padu.«
Raje: »Bodi previden. Poglej, kam stopiš.«

Namesto: »Pazi, da se ne poliješ.«
Raje: »Drži kozarec z obema rokama.«

Namesto: »Ne bo ti uspelo.«
Raje: »Poskusi, pa bova videla skupaj.«

Namesto: »Vedno si neroden.«
Raje: »Tole se ti je izmuznilo, poskusiva še enkrat.« 

Besede staršev oblikujejo otrokovo notranjo govorico. Če otrok večkrat sliši: »Bodi previden, ti to zmoreš«, bo tudi sam začel razmišljati v podobnem tonu: »Lahko se potrudim, pazim, in mi uspe.« To gradi notranji občutek moči (t.i. notranji lokus kontrole), kar pomeni, da otrok verjame, da ima sam vpliv na svoj uspeh in neuspeh.

Če pa pogosto sliši napovedi neuspeha, se razvija zunanji lokus kontrole – občutek, da je vse odvisno od drugih, da sam nima vpliva. Tak otrok bo v šoli in življenju manj samostojen, bolj pasiven in negotov.

Vsaka beseda starša je kot seme, ki pade v otrokov notranji svet. Če je to seme zaupanja, spodbude in usmeritve, bo zraslo v samozavest, radovednost in občutek lastne vrednosti. Če pa je seme dvoma, napovedi neuspeha in kritik, bo otrok iz njega ustvaril prepričanja o lastni nesposobnosti.

Starši ne potrebujemo popolnih besed. Dovolj je, da smo pozorni, kako govorimo, in da skušamo napovedi zamenjati z vprašanji, kritike z usmeritvami, ocene z zaupanjem. Tako gradimo most do otrokove notranje moči.

1. Od izida → na proces (ne “boš padel”, ampak “glej predse”).
2. Od kritike osebe → na vedenje (ne “si neroden”, ampak “tole se ti je izmuznilo”).
3. Od napovedi → na vprašanje (ne “ne bo ti uspelo”, ampak “kako boš poskusil?”).