Sodobne teorije nadarjenosti so produkt sosledja evolucije idej skozi zgodovino in so obogatene z novimi sestavinami, ki izhajajo iz novejših raziskovalnih ugotovitev, predvsem glede pomena vplivov okolja oziroma socialnega konteksta ter razvojne dimenzije nadarjenosti od potencialov k dosežkom.
Čeprav so koncepti različni, se teorije nadarjenosti pravzaprav ukvarjajo s podobnimi problemi, saj skušajo odgovoriti na vprašanji o prepoznavanju ter negovanju nadarjenosti.
Nadarjeni učenci so učenci, ki izkazujejo visoko nadpovprečne sposobnosti mišljenja ali izjemne dosežke na posameznih učnih področjih, v umetnosti ali športu. Šola tem učencem zagotavlja ustrezne pogoje za vzgojo in izobraževanje tako, da jim prilagodi vsebine, metode in oblike dela ter jim omogoči vključitev v dodatni pouk, druge oblike individualne in skupinske pomoči ter druge oblike dela.
Pri tem ne gre samo za spoštovanje pravic nadarjenih učencev do njim prilagojenega poučevanja v smislu inkluzivnega pedagoškega pristopa in spodbujanja celostnega osebnostnega razvoja nadarjenih, temveč tudi za skrb, da nadarjeni sprejmejo odgovornost do lastnega učenja in znanja za osebno, predvsem pa tudi širšo družbeno korist, ker so »… današnji nadarjeni učenci jutrišnji socialni, intelektualni, ekonomski in kulturni voditelji, njihovega razvoja ne gre prepustiti slučaju« (Campbell s sod., 2004, cit. v Robinson in Campbell, 2010, str. 8).
V Sloveniji posebne nacionalne strategije za spodbujanje nadarjenih (še) nimamo, vzgojno-izobraževalno delo na ravni osnovne in srednje šole temelji na dveh programskih dokumentih, in sicer Konceptu: Odkrivanje in delo z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli in Konceptu vzgojno- izobraževalnega dela z nadarjenimi dijaki v srednjem izobraževanju.
Sodobna paradigma vzgoje in izobraževanja nadarjenih, v kateri je poudarjena razvojnost ter kontekstna pogojenost realizirane nadarjenosti, določa kriterije za identifikacijo ter stopnjo inkluzije nadarjenih učencev. Večina držav nadarjenim učencem znotraj rednega izobraževanja ponuja izbirne posebne in/ali dodatne programe, prav tako se pogosto izvajajo dodatni (obogatitveni) programi, svetovanje ter različne oblike diferenciacije.
Učencev višji od tradicionalnih 3–5 % in sicer se giblje med 15-20 % nadarjenih učencev v populaciji. Renzullijev teoretski model se povezuje z Marlandovo opredelitvijo nadarjenosti, ki predpostavlja, da so »nadarjeni ali talentirani tisti otroci in mladostniki, ki so bodisi na predšolski stopnji bodisi v osnovni ali srednji šoli pokazali visoke dosežke ali skrite potenciale na intelektualnem področju, na področju ustvarjalnosti, na specifičnih šolskih področjih, v vodenju ali v vizualnih ali izvajalskih umetnostih (vključno s psihomotoričnih področjem) in ki potrebujejo poleg rednega učnega programa tudi posebej prilagojene programe in aktivnosti« (Marland, 1972, po Žagar, 2006, str. 72).
Postopek prepoznavanja nadarjenih učencev je stopenjski in poteka v časovnem sosledju treh korakov: evidentiranje, identificiranje in seznanitev ter pridobitev mnenja staršev. Vsi koraki so načrtovani, postopka evidentiranja ter identifikacije sta kompleksna, saj predpostavljata več vrst podatkov za pridobitev čim bolj verodostojne ocene o učenčevi nadarjenosti. Tako se v postopku evidentiranja upošteva prisotnost vsaj ene od naslednjih mer: visok učni uspeh učenca, izjemnost dosežkov, visoko učiteljevo mnenje glede vedenjskih znakov učenčevih nadpovprečnih sposobnosti, najvišji rezultati na regijskih in državnih tekmovanjih, izjemnost na področju izbranih interesnih
dejavnosti (hobiji) ter pozitivno mnenje oz. predlog šolske svetovalne službe. Evidentirane učence se nato vključi v postopek identifikacije, ki vključuje tri vrste merjenja: učiteljevo oceno učenčeve nadarjenosti oziroma nadarjenega vedenja na osnovi ocenjevalnega instrumentarija OLNAD07 ter testa sposobnosti in testa ustvarjalnosti, ki ju izvajajo tudi psihologinje Svetovalnega centra. Učenci, ki vsaj na enem od teh meritev dosežejo zahtevani nadpovprečni rezultat (zgornjih 10 %), so identificirani kot nadarjeni učenci (princip »ali-ali«). V tretjem koraku identifikacijskega postopka se nato pridobi tudi mnenje staršev o otrokovi nadarjenosti ter se jih seznani s pridobljenimi rezultati identificiranja. Končno oceno o učenčevi nadarjenosti potrdi oddelčni učiteljski zbor v sodelovanju s šolsko svetovalno službo in koordinatorjem za delo z nadarjenimi učenci na šoli.
Rezultati raziskave (Juriševič, 2012) kažejo, da nadarjene učence v šoli za učenje najbolj motivirajo tiste sestavine pouka, ki spodbujajo ustvarjalno mišljenje, na odnosni ravni šolske komunikacije: sproščeno in sodelovalno vzdušje, spoštovanje različnosti, zaupanje učitelja, priznanje za dosežke, avtentičnost učenja, razumevanje pri učenju, možnost odločanja, dovolj časa za učenje in prejemanje napak kot dela učenja. Navedli so še, da so jim med dejavnostmi, ki jih šola (sicer preredko) organizira za nadarjene učence, najljubše t. i. obogatitvene dejavnosti oz. dejavnosti, ki jih ni v razširjenem programu šole za vse učence, temveč so namenjene le nadarjenim – različni tematski tabori, ekskurzije, posebne delavnice za nadarjene.
Tudi to je razlog, da smo Svetovalni center Istre organizirali Tabor za nadarjene, ki se je odvijal od 2. do 4. oktobra na Debelem rtiču. Pozornost smo usmerili na pripravo čim bolj avtentičnih obogatitvenih dejavnosti glede na potrebe nadarjenih učencev in hkrati poskrbeli za medsebojno druženje nadarjenih in njihovo medsebojno sodelovanje v obliki različnih nalog in projektov.
Življenjske izkušnje namreč kažejo, da v sodobnem času k inovativnim dosežkom največ prispevajo ustvarjalni znanstveni timi in ne osamljeni posamezniki, zato je pri nadarjenih učencih še posebno pomembno razvijati kulturo skupinskega dela. Kar 64 sedmošolcev osnovnih šol v Slovenski Istri se je udeležilo Tabora za nadarjene z naslovom Trajnostni razvoj.
Prvi dan so z raziskovalci instituta InnoRenew CoE, spoznali lastnosti lesa ter njegovo vlogo pri ohranjanju čistega ozračja in dobrega počutja. Dobro počutje so trenirali tudi z delavnico o čuječnosti. Z igranjem na različna tolkala so spodbujali vibracije, ki oponašajo ritem srca; ravno ta ritem nam pomaga, da uravnamo svoja čustva.
Naslednji dan so imeli zvočno delavnico z Niko Solce. Učenci so spoznali problematiko vpliva človeškega delovanja na podvodni morski ekosistem. V prvem delu so spoznali, kako se zvok širi pod vodo ter zakaj je problematičen zvok ustvarjen iz človeške prisotnosti (ladje, pristanišča, ipd). Nato so s hidrofoni poslušali podvodne zvoke ter se naučili identificirati, kateri so naravni in kateri človeško ustvarjeni. Spoznali smo, da je hrup, ki ga povzročamo v morju še bolj škodljiv za prebivalce morja kot
hrup, ki ga povzročamo na kopnem.
Naravovarstvena nadzornica Krajinskega parka Debeli rtič, Ana Hace, je predstavila pomen Krajinskih parkov pri ohranjanju narave. Spoznali so obsežen, plitev obalni pas ter na morskem dnu iskali velikega leščurja, dolgonosega morskega konjička, malega morskega pajka, sredozemsko kameno koralo, glavato kareto, sredozemskega vranjeka in drugo. Vse so seveda pustili na svojem mestu Tretji dan so se spoznali s podjetništvom. V skupinah so izpostavili problem, ki ga zaznavajo v šoli, nato so iskali rešitve, ki bi ta problem vsaj omilile.
Učenci so izpostavili problem pretežke torbe, prezgodnje ure pričetka šole, klepetanja v razredu, umazanih sanitarij, neustrezen odnos učiteljev do učencev, neupoštevanja zvonca, slabe šolske prehrane ter izobčenje. Svoje predloge rešitev so zadnji dan predstavili tudi staršem. Nadarjenim učencem smo dali možnost za nadgradnjo in dopolnjevanje v šoli pridobljenega znanja, omogočili, da svojemu znanju dodajo praktično vrednost, utrdijo zaupanje vase, v svoje delo in razmišljanje, učenje inovativnega in ustvarjalnega razmišljanja, projektnega in skupinskega dela ter medsebojnega sodelovanja, oblikovanje odnosa in stališča do sebe, okolja in narave ter zavedanje pomena odgovornega ravnanja v skrbi za varnost in zdravje sebe in drugih.
Zapisala: mag. Vesna Starman